Vsi smo težko pričakovali izlet v Kekčevo deželo. Od vrtca do Kekčeve dežele je kar ura vožnje z avtobusom. Dan smo začeli s soncem obsijani, v Kranjski Gori pa je lilo »kot iz škafa«. Nekaj časa smo vedrili v avtobusu in prepevali Kekčeve pesmi. Naša iznajdljiva Cirila nam je predlagala prav posebne pelerine za dež. Predlog je bil soglasno sprejet in v Kekčevi deželi smo bili podobni gozdnim škratom. Otroci bolj ali manj knjižne junake poznajo do podrobnosti in se z njimi poistovetijo. Najbolj seveda z navihanim Kekcem. Ob Bedancu pa je poleg dežja kapljala tudi kakšna solzica. Pogumno smo se sprehodili mimo Bedanca, ki je glasno smrčal. Okoli njegove koče je tudi precej smrdelo, saj se ne umiva prav rad, smrdljivi “štumfi« pa so razmetani vse povsod. Brinclja smo rešili in se odpravili na dogodivščino po deželi. Srečali smo Kekca, ki nas je skozi skrivni rov popeljal do svoje koče, kjer pa nas je pričakalo tudi sonce in čudovita panorama gora. S Kekcu smo sledili skozi Pehtin laboratorij, kjer izdeluje kapljice za oči do njene koče, kjer suši zelišča za čaj. Iz koče pa smo izstopili kar po toboganu. Na koncu smo se posladkali s Pehtinim pecivom in čajem. Vsi dobre volje, polni vtisov in vznemirjenja smo se odpravili proti avtobusu in se odpeljali s soncem obsijani.

zapisala vzgojiteljica Simona Jekovec