Kakšni so se vam zdeli varovanci/ kako je bilo?
Deklica, 6 let: Preden so nas obiskali, sta povedali, da se radi objemajo in eden je res objel Jurija.
Deček, 5 let: Bili so prijazni.
Deklica, 6 let: Dve Maruši sta bili, malo so jim manjkali zobje, ker si jih ne umivajo radi in so bili gnili.
Deklica, 5 let: Dobila sem eno novo prijateljico.
Deklica, 4 leta: Tudi jaz sem dobila novo prijateljico.
Vsi: Nič se jih nismo bali, na začetku smo bili malo prestrašeni, potem pa ne več.
Kaj vam je bilo najbolj všeč?
Deklica, 4 leta: Da so prišli na obisk.
Deklica, 6 let: Da smo spuščali raketo
Si želite, da nas ponovno obiščejo?
Vsi: Ja, želimo si, da bi še kdaj prišli,
Kako jih bomo povabili?
Vsi: Povabili jih bomo z vabilom ali mailom, lahko vprašamo njih (varovance) za naslov, pokličemo Jerco in Polono.
To danes je bil verjetno najboljši približek altruizma, inkluzije in kar je še podobnih izrazov, ki sem jih doživel v zadnjih nekaj letih. Imeli smo se odlično, začetno sramežljivost sta hitro zamenjali spontanost, igrivost. Vse skupaj je preraslo v druženje, ki se nam/mi bo utrnilo globoko v spomin. Da ne omenjam, kako neprecenljiva izkušnja je to za Račke in posledično širšo družbo, okolje. Pred leti sem nekaj podobnega že doživel, a ne tako od blizu. Hkrati sem se zamislil in se sprašujem, kje so ti ljudje oz. zakaj so tako ne opazni, zakaj jih nikoli ne slišim in srečam na ulici.
Uroš Sinkovič
