GOZDNI OBISK

Na lep jesenski dan smo dobili obisk ge. Natalije Györek z Inštituta za gozdno pedagogiko (IGP), ki vodi Mrežo gozdnih vrtcev in šol. Povabili smo jo v našo gozdno Micino igralnico, kjer smo se pogreli z želodovo kavo, ki smo jo pripravili sami. Da je bilo naše srečanje bolj zabavno, smo je do gozdne igralnice peljali po zanimivih, malce skrivnostno zavitih poteh.  Po njenem obisku pa je nastal tale zapis:

MICINA IGRALNICA PO DESETIH LETIH

Saj veste, kje je Micina igralnica? Pri naši Mateji in otrocih, ki obiskujejo Vrtec Čriček. Spremenila se je samo lokacija in zdaj sem jo na novi lokaciji obiskala prvič. Micina igralnica in gozd okoli nje je obdržala in razvija tudi vso energijo, veščine in znanja gozdnega vrtca, ki jo otroci (skupina Knofki), z velikim navdušenjem zajemajo.

Po poti štejemo liste, ki so še ostali na drevju, in iščemo vse, kar je rdeče barve. Velikemu gabru zaupamo geslo za vstop v gozd, tokrat je to beseda “rdeče”. Od tu naprej se delajo veliki koraki v zaupanju in samostojnosti, otroci tečejo po nepreglednih gozdnih poteh med visoko praprotjo in so trenutki, ko jih ne vidimo več. Vmes več ne štejem, kolikokrat padejo in vstanejo, ter tečejo naprej. Z listi na gosto pokrit gozdni teren je odlična spodbuda za razvoj njihovih potencialov. Vzgojiteljice jim zaupajo, saj se ustavljajo na točno dogovorjenih mestih. Pridemo do čudovite zelene doline, ki jo oblikujeta dve strmi brežini na gosto pokriti z mahom. V prostoru se takoj znajdejo, fantovska skupina oblikuje drče, po katerih spuščajo storžke in želode, nekateri športno plezajo čez naravne plezalne stene, dekleta pa na drugem bregu odprejo lepotilni salon. Nabirajo želode in takoj opazijo, da so nekateri že pognali koreninice. Po igri pot nadaljujemo do igralnice, kjer mi postrežejo z želodovo kavo in namazom iz želoda, cimeta in medu. Namaz, v katerega pomakamo piškote, je odličen. Po malici sledi, seveda prosta igra. Otroci se v gozdu dobro počutijo, prostor jim je domač, nobeden ne pogreša igrišča, igrač in nobeden ne vpraša, kdaj gremo v vrtec.

Pri vračanju v vrtec se spustimo še do njihovega potoka, kjer jih je veselje gledati, kako spuščajo kostanje v leseni vodni žleb in imajo v garaži (pri koreninah dreves) pospravljene mlinčke za vodo. Vrnemo se po lisičji dolini z res veeeliko lisičjimi luknjami in po strmem hribu navzgor, ki ga otroci premagajo brez težav. Pot do vrtca vodi skozi gozd, tečejo do razpotja, pa spet vedo, da se morajo ustaviti, pa tečejo do gabra, pa se ustavijo, pa tečejo do javorja in se ustavijo. Drevesa so kot njihovi STOP prometni znaki in tako si obenem zapomnijo drevesne vrste.

Rdečih lic, zadihani, dobre volje in seveda blatni pridemo nazaj do vrtca, kjer jih čaka kosilo. Vse pohvale Mateji in staršem, da so našli in razvijajo gozdno pot vseživljenjskega učenja, ki vse navdaja s čudenjem, krepitvijo radovednosti in željo po učenju.

Natalija, IGP